Preden nastane končni prikaz, pride faza, ki ji rečem grobo modeliranje – to je trenutek, ko se določijo osnovne mase, proporci in prostorska logika. V tem delu ne gre še za natančnost ali materiale, ampak za to, da sistem začne dihati v prostoru.

Model, ki ga gradim, prikazuje HI-STORM 100, sistem za suho shranjevanje izrabljenega goriva. Gre za robustno, a zelo premišljeno zasnovo, ki deluje izključno s pasivnimi načeli – torej brez ventilatorjev, brez zunanjih virov energije. Toplota se odvaja naravno, skozi zračne kanale in betonsko jedro, ki hkrati ščiti in stabilizira celoten sklop.

Sestavljata ga dva glavna dela:

• MPC – notranja kovinska kapsula, kjer je gorivo; to je hermetično zaprt del, ki ohranja celovitost gorivnih elementov.
• Overpack – betonsko-jeklena zaščita, ki deluje kot zunanji ščit, absorbira sevanje in omogoča kroženje zraka.

V fazi grobega modeliranja sem se osredotočila na vzpostavitev osnovnih geometrijskih razmerij: cilindrično telo, notranji tulec, betonsko jedro, prezračevalne kanale in sidrišče na tleh. Namen je razumeti, kako se posamezni deli povezujejo – kako masa, teža in odprtine med seboj ustvarijo sistem, ki diha brez premikanja.

Ko je ta faza zaključena, sledi mapiranje materialov, kjer se začne oblikovati površinska identiteta modela – kovina, beton, senčenje. Po tem pride vizualizacija, kjer sistem dobi svetlobo, in nato še prerez, ki bo pokazal notranjo zgradbo in pot zraka skozi celoten sklop.

Ta proces je osnova za vse nadaljnje faze – miren, tehničen uvod v to, kar bo pozneje prikazano v detajlu.